header

stopjez barv



Vidra išče strateško partnerstvo –  zakaj bi jo podprli?

Preberite…

O zastrupljenih ribnikih in prijaznosti
Petek, 06 November 2009 09:42
Povsem drugačno temo sem načrtovala za drugo Lutrino razmišljanje, ko me je presenetilo najbolj neprijazno pismo, kar jih je kdaj doseglo naš zavod. Kot nevladna in nepridobitna organizacija se borimo z vsakršnimi težavami, v zadnjem času tudi s finančnimi, ki po moji oceni niso posledica splošne gospodarske krize, temveč preprosto brezbrižnosti nekaterih javnih uslužbencev v državnih organih in plačilne nediscipline, ki se bohoti vsepovsod, najbolj pa v lokalni samoupravi. Toda z neprijaznostjo in aroganco neznanih ljudi se doslej ni bilo potrebno spopadati. Mnogo več je bilo pohvalnih besed in razumevanja za naša naravovarstvena prizadevanja. Pogosto smo ljudem na preprost način - tudi v gostilni - razlagali, kaj počnemo in zakaj, kaj so naši cilji in kako jih skušamo doseči. Nekateri so nejeverno odkimavali, češ, saj ne morete ničesar spremeniti, drugi so bili navdušeni, da se komu še zdi vredno početi nekaj splošno družbeno koristnega.

Očitno pa krizna psihoza posega tudi na raven medčloveških odnosov - ali pa so bili le-ti že prej kritični, pa tega nismo opazili? Kaj navede državljane, ki bi lahko mirno živeli ob svojem ribniku in uživali v obiskih redkih živali, ki si jih marsikje na razvitem zahodu zaman želijo, da se hočejo na vsak način znebiti nadležnih obiskovalcev in da se znašajo nad nevladno organizacijo, ki se trudi ohranjati naše naravne vode in življenje v njih? Vidra je le najvišji člen tega življenja in zato simbol ohranjanja zdravih celinskih voda. Te pa postajajo vse večje bogastvo in marsikje že nedosegljivo razkošje. Bodimo veseli, da živimo v naravno tako bogati deželi, da imamo še dovolj čistih voda in veliko biotsko pestrost! V časih, ko si večina ne more privoščiti osnovnih materialnih dobrin, ko od vsakdanjih skrbi in pritiskov pogosto pozabljamo na prijaznost do domačih in sodelavcev, si privoščimo vsaj nekaj trenutkov, da gremo ven, se ozremo okrog sebe, globoko vdihnemo in si rečemo: V lepi deželi živimo, uživajmo njene naravne lepote in pazimo nanje! In rečemo prijazno besedo sosedu ali se nasmehnemo mimoidočemu. Presenečeni bomo, koliko lepše bo življenje in koliko drobnih radosti nam bo navrglo. Vse to je brezplačno, zadošča dobra misel.

Prosim bralce, da v tem duhu tudi razumejo objavo pisma in našega odgovora nanj.

Bodite prijazni drug z drugim, pazite nase in na druge,

Marjana Hönigsfeld Adamič